Vlada ne podpira sprejetja pokrajinske zakonodaje – Združenje mestnih občin Slovenije

Vlada je 18. 8. 2022 v Državni zbor posredovala stališča do pokrajinske zakonodaje. Sprejetja treh pokrajinskih zakonov Vlada ne podpira, predlaga pa “iskanje možnosti v smeri krepitve že vzpostavljenih institucij upravljanja na regionalni ravni in funkcionalne regionalizacije”.

V zvezi s predlogom Zakona o pokrajinah Vlada navaja naslednje pomisleke (povezava):

Glede na predviden obseg nalog bi bila pokrajinska reforma utemeljena v primeru ustanovitve manjšega števila večjih pokrajin, saj le teritorialno in prebivalstveno velike in fiskalno močne pokrajine lahko izvajajo obseg nalog, kot je predviden v predlogu zakona. Samo finančno samostojne in s fiskalno avtonomnostjo stimulirane pokrajine bi lahko dosegle želene učinke spodbujevalca razvoja v družbi. Zato je neskladje med velikostjo in močjo pokrajin in obsegom njihovih nalog v predlaganih zakonih očitna.
Vlada ocenjuje, da naj bi pokrajine opravljale le regionalne in ne tudi prenesenih državnih nalog, saj državni organi s svojo teritorialno organizacijo zagotavljajo za prebivalce vse storitve in tako ni razloga, da bi te naloge prenašali na samoupravne lokalne ali regionalne oblasti. Pokrajin ob ustanovitvi ne bi smeli obremeniti z obsežnejšim izvajanjem državnih funkcij. Poleg tega pri prenesenih državnih nalogah država ohrani regulativno in nadzorno funkcijo nad izvajanjem teh nalog, zato s samim prenosom na drugo oblast ne dosežemo samoumevne večje učinkovitosti ali manjših stroškov. Takšen prenos tudi ni decentralizacija nalog, temveč zgolj prerazporeditev na drug organ brez prenosa regulatornih pristojnosti, zato upravna teorija takšen prenos definira kot dekoncentracijo.
Vzpostavitev pokrajinske ravni bi zahtevala politično in upravno infrastrukturo (voljeni predstavniški organi, pokrajinska uprava) in leta prilagajanj tako državnih institucij kot občin. Zaradi ozemeljske majhnosti in razpršene poselitve Slovenije bo členitev na pokrajine zahtevala ne le politični, pač pa tudi zajeten finančni, kadrovski in organizacijski napor.

Vlada vidi priložnosti predvsem v krepitvi sedanjih regionalnih struktur in oblikovanju funkcionalnih regij, ki bi lahko postopoma premostile prepad med občinami in državo. Regionalni razvojni sveti regij bi na podlagi sprememb področne zakonodaje lahko postopoma dobivali nove pristojnosti (npr. sprejemanje regionalnih prostorskih načrtov, odločanje o delovanju regionalnih turističnih destinacij …), pri čemer bi država skupaj z novimi pristojnostmi zagotovila tudi sredstva za njihovo izvajanje.

V zvezi s predlogom Zakona o ustanovitvi pokrajin je mnenje Vlade (povezava), da ustanovitev 15 pokrajin z dodatno pokrajino s posebnim statusom razvodeni utemeljitve predlagatelja, da gre za teritorialno, upravno politično in fiskalno decentralizacijo. Ta namreč ni sama sebi namen, ampak v funkciji pospešenega razvoja države. Razvojni gospodarski in finančni učinki decentralizacije bi morali biti po reorganizaciji večji, kot če te ne bi bilo. Pri predlagani fragmentaciji pa se kaže izrazito nesorazmerje med velikostjo posameznih enot in predvidenim obsegom nalog, ki naj bi jih te opravljale. Vlada nasprotuje tudi posebnemu statusu in izločitvi Mestne občine Ljubljane (MOL) iz sosednjih pokrajin, saj bi “navidezno simbolno pomemben poseben položaj v praksi pomenil nepremostljivo oviro”, kjer bi bila MOL povsem odvisna od sosednjih pokrajin, ki so glede na položaj Ljubljane in na dnevna migracijska gibanja generator regionalnih problemov, predvsem okoljskih in prometnih.

Glede predloga Zakona o financiranju pokrajin (povezava) Vlada meni, da predlog zakona skoraj v celoti povzema model financiranja občin v Sloveniji in ne predlaga bistvenih kvalitativnih vsebinskih sprememb oziroma modalitet. Predlog zakona ne omogoča avtonomnosti na področju financiranja pokrajin, saj gre za tako imenovane »odstopljene oziroma deljene« davke, določene kot izvirni prihodki pokrajin, s čimer bi se položaj Slovenije na področju fiskalne decentralizacije v primerjavi z ostalimi državami znotraj EU še poslabšal, kar je med drugim tudi kritika predlagatelja v uvodnem delu gradiva. Kot vir financiranja pokrajin je navedena dohodnina, pri čemer pa ni določen delež. 54% dohodnine, zbrane v Republiki Sloveniji, je izvirni prihodek občin, predlagatelj pa ne pojasni, ali gre za razliko oziroma ustrezen odstotek od preostanka, ali pa gre celo za poseganje v financiranje občin. Zaradi majhnih pokrajin temelji predlagani sistem financiranja izključno na solidarnosti, zato te pokrajine ne bi bile sposobne izvajati velikih infrastrukturnih in razvojnih projektov.